<?xml version="1.0" encoding="utf-8"?><rss version="2.0"
    xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/"
    xmlns:slash="http://purl.org/rss/1.0/modules/slash/"
    xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom">
<channel>

	<title>Festival Borštnikovo srečanje — Novice</title>
	<link>http://www.2018.borstnikovo.si/</link>
	<language>sl</language>
	<copyright>Copyright 2026 Festival Borštnikovo srečanje</copyright>
	<description>Festival Borštnikovo srečanje je osrednji slovenski gledališki festival, kjer se v okviru srečanja gledališč podeljuje najbolj prestižna nagrada za igralske dosežke, Borštnikov prstan.</description>
	<webMaster>sale@plastikfantastik.net (Plastikfantastik)</webMaster>
	<pubDate>Thu, 19 Nov 2026 16:20:21 +0100</pubDate>
	<lastBuildDate>Thu, 19 Nov 2026 16:20:21 +0100</lastBuildDate>
	<category>Aktualno</category>	
	<docs>http://blogs.law.harvard.edu/tech/rss</docs>
	<ttl>60</ttl>
	<atom:link href="http://www.2018.borstnikovo.si/rss/aktualno/" rel="self" type="application/rss+xml"/>
		<item>
			<title>Naj bo dobro!</title>
			<link>http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/naj-bo-dobro/</link>
			<description><![CDATA[<p>
  <img alt="Naj bo dobro!" height="566" src="/f/img/Image/2018/2019_Borstnikovo_.jpeg" width="960" /><br />
  &nbsp;
</p>]]></description>
			<guid isPermaLink="true">http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/naj-bo-dobro/</guid>
			<content:encoded><![CDATA[
  
  &nbsp;
]]></content:encoded>
			<pubDate>Fri, 21 Dec 2018 12:40:15 +0100</pubDate>
		</item>
				<item>
			<title>Nagrade</title>
			<link>http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/nagrade_1/</link>
			<description><![CDATA[<h2 class="customH2">
  <strong>Poročilo strokovne žirije</strong>
</h2>
<p>
  Letošnja deseterica uprizoritev v tekmovalnem programu 53. Festivala Borštnikovo srečanje po izboru selektorice Zale Dobovšek je v marsičem izstopajoča. Prvič doslej je festival v tolikšni meri udejanjil svojo naravo srečanja kot sobivanja repertoarnih gledališč in neinstitucionalnih producentov. Poleg osrednjih ljubljanskih institucij in kranjskega gledališča, ki so na odrih Borštnikovega srečanja tako rekoč stalni gostje, smo si ogledali tudi tri nevladne produkcije, kakršne se v obstoječem
  formatu znotraj javnih zavodov zelo verjetno ne bi mogle realizirati, ter tri koprodukcije, ki tudi po zaslugi povezovanja institucionalnega in nevladnega zmorejo uresničiti svojo idejno, izvedbeno in produkcijsko ambicioznost.<br />
  <br />
  Ob širokemu naboru raznolikih uprizoritvenih form, ustvarjalnih pristopov, produkcijskih modelov, režijskih principov in estetik je ena od osrednjih in najizrazitejših tendenc letošnjega programa vprašanje skupnega, in sicer celovito - v tematskem, izraznem in ustvarjalnem smislu. Kako delamo, gledamo in izvajamo gledališče skozi lastno telo in vse od začetne nule, pretresata heroja v <em>Predstavi vseh predstav</em>; "kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj", je temeljno izhodišče
  intenzivne geste prisotnosti in vztrajne osebne investicije v performansu <em>Skupaj</em>. Postulat skupnosti - kako si želimo, zamišljamo, smo ali kako ne (z)moremo biti skupaj - je presenetljivo odmeval v vsaki uprizoritvi letošnjega tekmovalnega izbora; skozi zasebne perspektive ali v širšem družbenem planu, z obravnavo sovraštva in fašizmov, obračunavanja in dekonstrukcije utopij.<br />
  <br />
  Še posebej pa se vprašanje skupnega manifestira in afirmira v nekaterih uprizoritvenih postopkih in oblikah, ki se premišljeno odmikajo od samoumevnosti tradicije klasičnega dramskega gledališča in utečenih struktur ustvarjalnega procesa. V kolektivnem ustvarjanju smo prepoznali intenzivnejšo ustvarjalno svobodo, poglobljene premisleke izhodišč in jasnejši odnos do vsebine uprizarjanja. Z avtorskimi projekti se ustvarjalci neposredno umeščajo v kontekste aktualne stvarnosti, ki jih tako ali
  drugače (pri)zadeva. V nekaterih drugih primerih so obstoječe dramske in literarne predloge dopolnjevali ali prešili z lastnim, avtobiografskim materialom. Izrazita je vzpostavitev kolektivnega igralskega organizma, ki celovito vodi in upravlja odrsko pripoved ter komunikacijo z občinstvom. Morda je gledališče ujelo trenutek, v katerem je pomembno vsako predpostavko ponovno postaviti pod vprašaj in je stališče pomembnejše od individualnih profesionalnih kreacij. Ne nazadnje so vsako
  gledališče, vsak festival, vsako življenje in vsak javni prostor na nek način vaja v tem, kako biti skupaj. In če jih spremlja toliko profesionalne in osebne zagrizenosti, odločnosti, energije, predanosti, pa tudi ljubezni in nežnosti, kot smo jih videli v letošnjih uprizoritvah, potem lahko sklenemo, da je prevpraševanje skupnega poligon, ki predstavlja tako gesto upora kot gesto upanja, se odpira ranljivosti ter išče moč v sebi in drugem.
</p>
<p>
  <br />
  Nika Arhar, predsednica<br />
  Goran Ferčec<br />
  Simona Hamer<br />
  Marko Sosič
</p>
<p>
  <br />
  Maribor, 27. 10. 2018
</p>
<h3 class="customH3">
  <strong>Borštnikova nagrada za dramaturgijo</strong>
</h3>
<p>
  <strong>Matic Starina</strong> <strong>za dramaturgijo v predstavah</strong> <strong><em>Sen kresne noči</em></strong> <strong>v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in</strong> <strong><em>Visoška kronika</em></strong> <strong>v produkciji SNG Drama Ljubljana.</strong><br />
  <br />
  S poetičnimi in radikalnimi dramaturškimi intervencijami dramaturg Matic Starina <em>Sen kresne noči</em> in <em>Visoško kroniko</em> preoblikuje v originalne in avtorske uprizoritvene koncepte, ob tem pa ohranja vse dramske, narativne in simbolične sloje predlog. S spretnim balansiranjem med dramskim in epskim, z uprizarjanjem in s pripovedovanjem vzdržuje dramsko strukturo živo in odprto kot kreativni prostor reference, kritike, argumenta in poezije. Naloga dramaturga v obeh predstavah je
  popolnoma jasna: izboriti si osebni prostor in glas med mitskim in kanonskim ter jima omogočiti, da spregovorita z logiko in glasom današnjega časa. Konkretnost Starinove dramaturgije se pokaže ne le kot spretnost konstrukcije in vzpostavljanja načela, temveč enako pomembno tudi kot spretnost dekonstrukcije.
</p>
<h3 class="customH3">
  <strong>Borštnikova nagrada za scenografijo</strong>
</h3>
<p>
  <strong>Branko Hojnik za scenografijo v predstavi <em>Sen kresne noči</em> v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega.</strong><br />
  <br />
  Branko Hojnik ujame različne pomenske in asociativne plasti sodobne avtorske obdelave Shakespearjevega <em>Sna</em> ter jim s scensko konstrukcijo pride naproti kot avtonomna enota kompleksne uprizoritvene idejne mreže. Čeprav igralcem pripadajo mize v ospredju, Hojnik z jasno perspektivo vseskozi usmerja pogled v ozadje, tja, kjer stene obstajajo tudi zato, da ustvarijo negativ prostora. Čeprav velikanska in impresivna, scensko konstrukcijo slavnostne dvorane bistveno zaznamuje njena
  praznina, razpoka, podobno kot ljudi, ki v njej čakajo in umirajo v svojih ljubeznih, upih in (dez)iluzijah.
</p>
<h3 class="customH3">
  <strong>Borštnikova nagrada za glasbo</strong>
</h3>
<p>
  <strong>Branko Rožman za glasbo v predstavah <em>Naš razred</em> v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana, <em>Sen kresne noči</em> v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in <em>Visoška kronika</em> SNG Drama Ljubljana.</strong>
</p>
<p>
  Branko Rožman razume glasbo in celotno zvočno podobo kot aktiven in živ element gledališkega dogodka. Premišljeno izbira ustrezne glasbene postopke in jih subtilno, a prezentno vpleta v uprizoritve. V <em>Našem razredu</em> in <em>Visoški kroniki</em> petje in igranje na klasične ali ljudske inštrumente avtonomno postavi v učinkovit dialog z igro. Tako aktivno soustvarja atmosfere, ritem in vsebinske poudarke, nemalokrat pa s svojim umetniškim prispevkom postavlja temelj igralskim kreacijam
  in razširja polje soigre.
</p>
<h3 class="customH3">
  <strong>Borštnikova nagrada za mlado igralko</strong>
</h3>
<p>
  <strong>Tamara Avguštin</strong> <strong>za vlogo v predstavi</strong> <strong><em>Visoška kronika</em></strong> <strong>v produkciji SNG Drama Ljubljana.</strong><br />
  <br />
  Igralka Tamara Avguštin natančno in odmerjeno gradi svojo avtentično odrsko prezenco, ki ji pridaja kanček ironije in samoironije. Svojo vlogo oblikuje z rafinirano svežino in ganljivim notranjim nabojem, ki ga izžareva tudi v intenzivnih trenutkih tišine svojega odrskega bivanja.
</p>
<h3 class="customH3">
  <strong>Štiri Borštnikove nagrade za igro</strong>
</h3>
<p>
  <strong>Uroš Kaurin</strong> <strong>in</strong> <strong>Vito Weis</strong> <strong>za vlogi v predstavi</strong> <strong><em>Heroj 2.0 - Predstava vseh predstav</em></strong> <strong>v koprodukciji KUD Moment in Zavoda EN-KNAP.</strong>
</p>
<p>
  Igralski tandem Uroša Kaurina in Vita Weisa pred nami dekonstruira, premišlja in uprizarja igro in igralski poklic. Skozi samoironijo, humor, meta-gledališke postopke in osebne zgodbe razgrajujeta fikcijo in s tem vzpostavljata avtonomno polje ustvarjalnega užitka, znotraj katerega v presežkih zaživijo tako solistične igralske bravure kot natančna partnerska igra ali improvizirani segmenti. Njuna celostna umetniška kreacija tako presega monolitnost individualnosti in na široko odpre vrata
  soigre.
</p>
<p>
  <br />
  <strong>Matej Puc</strong> <strong>za vlogo v predstavi</strong> <strong><em>Sen kresne noči</em></strong> <strong>v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega.</strong><br />
  <br />
  Matej Puc je z intenzivno in celovito izvedbo čvrsto presečišče vseh dramskih silnic kompleksnega scenskega mehanizme uprizoritve. Z lastnim igralskim habitusom znotraj izhodiščnega okvira lika Demetrija gradi prostor za igralski razvoj in metamorfozo, pri čemer znotraj žanra elizabetinske komedije raziskuje mučna stanja nelagodja in tesnobe. Povsem koncentriran na odnos s soigralci vzdržuje tudi dinamično povezavo z gledalci, v katerih išče subjekt soigre in polje podpore. Ob natančnem
  oblikovanju vloge ustvari sodobnega posameznika, nepripravljenega na spremembo, a zavedajočega se njene neizbežnosti.<br />
  <br />
  <br />
  <strong>Aljaž Jovanović</strong> <strong>za vlogo v predstavi</strong> <strong><em>Visoška kronika</em></strong> <strong>v produkciji SNG Drama Ljubljana.</strong><br />
  <br />
  Aljaž Jovanović oblikuje svojo vlogo s silovitim, čustveno odmerjenim in miselno dognanim igralskim nabojem, ki v gledalčevi zavesti odstira prostore človekove ranljivosti in resnice.<br />
  Ob sugestivnem pripovedovalskem orodju izlušči še vrsto obrazov, ki jih celovito telesno in karakterno zasnuje v enkratne igralske presežke.<br />
  <br />
  <br />
  <strong>Igralski kolektiv v predstavi <em>Naš razred</em> v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana.</strong><br />
  <br />
  Igralski ansambel Prešernovega gledališča Kranj z dvema gostoma v <em>Našem razredu</em> nastopi kot senzibilen in izvedbeno discipliniran kolektivni igralski organizem. Kot takšen omogoča in dopolnjuje natančno orkestrirano odrsko celoto, v kateri noben posameznik tudi v najmanjšem trenutku ne izgubi svojega mesta. Sinhronizirano vzpostavijo kompleksno odrsko fresko skupnosti, ki utripajoč v usodi posameznih zgodovinskih slik razpada, subtilno prenašajo brutalnost in kaotičnost sveta,
  utelešajo raznolike vloge in jih komentirajo. Ob tekoče vodeni skupni pripovedi prepričajo tudi z izdelanimi podobami posameznih likov, ki se pretresljivo zapišejo v spomin gledalcev.
</p>
<h3 class="customH3">
  Borštnikova nagrada za najboljšo režijo
</h3>
<p>
  <strong>Nina Rajić Kranjac za režijo predstave <em>Naš razred</em> v produkciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana.</strong><br />
  <br />
  Nina Rajić Kranjac se režije vsebinsko in strukturno kompleksne dramske epopeje <em>Naš razred</em> loti suvereno, drzno in celostno. S prepletanjem in plastenjem različnih uprizoritvenih postopkov ustvarja svojstven odrski jezik, ki se lucidno posveča tako velikemu planu kot najmanjšemu detajlu. Osrednji fokus njene režijske poetike ostaja igralski korpus, iz katerega iztisne maksimum. Inovativno ga vpenja v fluidno mrežo ostalih polnopravnih elementov (scenografija, gib, glasba, kostumi,
  luč) in tako ustvari močno ter bogato gledališko izkušnjo.
</p>
<h3 class="customH3">
  Borštnikova nagrada po presoji žirije
</h3>
<p>
  <strong>Predstava <em>Skupaj</em> za edinstveno performativno gesto v koprodukciji Pekinpaha, Vie Negativa in Centra urbane kulture Kino Šiška.</strong><br />
  <br />
  Performans <em>Skupaj</em> s svojo zasnovo in izvedbo zastavlja temeljna vprašanja vsakršne gledališke situacije in jih preverja v koncentriranem in intenzivnem odrskem bivanju. Leja Jurišić in Marko Mandić z vzpostavljanjem uprizoritvenega skupnega skozi postopek improvizacije v vsaki izvedbi posebej odpirata prostor performativnega tveganja, ki je dodatno izzvano s šesturnim trajanjem izvedbe. Njuna investicija je celovita in osebna tako v gibu in prisotnosti, njunem medsebojnem stikanju in
  odmikanju, kot tudi v odnosu do glasbe kot algoritemskega mehanizma in rabe rekvizitov ter sprotnem sooblikovanju vselej spreminjajočega se scenskega prostora. Leja Jurišić in Marko Mandić razpirata neskončne pokrajine čustvenih, čutnih, ironičnih in kritičnih valovanj in v poetičnem ter obenem krvavem jeziku telesa poustvarita intenzivno izkušnjo, ki seže globoko v našo zavest.
</p>
<h3 class="customH3">
  Velika Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev
</h3>
<p>
  <strong><em>6</em> v režiji Žige Divjaka in koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana.</strong><br />
  <br />
  V komorni situaciji in s sugestivnim gledališkim jezikom predstava <em>6</em> hrabro razkrije anatomijo dehumanizirane sodobnosti in njenih iracionalnih družbenih predsodkov. Uprizoritev brezšivno združuje dokumentarno in fiktivno gradivo, ki ga avtorska ekipa vzpostavlja v dialogu kontrastov o strahu pred "drugim", ob čemer dobi občinstvo srhljiv vpogled v tiho družbeno vojno, ki se odvija v srcu Evrope. Izvedbeno disciplinirano in politično glasno zrcalijo licemerstvo vsega, kar kot družba
  mislimo, da smo, tega, kar zares smo, in tistega grozljivega, kar bi lahko postali. Z na videz enostavnim odrskim mehanizmom, izmikajoč plakatnosti in površnosti, uprizoritev angažirano prevprašuje postopek objektivizacije migrantov in beguncev ter osvetli tragično stanje družbe, v kateri strah, rasizem in ksenofobija skupnosti aktivirajo demone, katerih posledice bomo šele videli.
</p>
<p>
  <br />
  Vse odločitve so bile sprejete soglasno.
</p>
<p>
  &nbsp;
</p>
<h3 class="customH3">
  Nagrada DGKTS
</h3>
<p>
  Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone (2017/2018) prejme performans <strong><em>Skupaj</em></strong> Lee Jurišić in Marka Mandića <strong class="StrongEmphasis tidy-word-class-2">v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić in v koprodukciji društva Pekinpah, Vie Negative ter</strong> Centra urbane kulture Kino Šiška.
</p>
<p>
  <em>Performans</em> Skupaj <em>je gledališki, plesni in performativni dogodek, ki preverja širino izhodiščnega "biti skupaj". Vzpostavljeno performativno skupnost zaznamuje njena časovnost, ki temelji v šesturnem trajanju odločitve - vztrajati skupaj. Pri tem se napor odločitve vpisuje v energijsko nabiti, individualizirani in avtonomni telesi, ki ciklično gravitirata drugo proti drugem, da bi se spojili, odmaknili ali zgolj mimobežno zaznali - kot ločeni in nato neločljivo zlepljeni
  organizem. Leja Jurišić in Marko Mandić zasedata različne vloge v strukturah moči ter vadita taktike in strategije njihovega trka in izigravanja. Odnos do sebe in drugega razgalita kot brutalni, spet drugič kot nežni proces stalnega pogajanja. S prezentno</em> <em>odrsko akcijo iščeta, zasledujeta in prakticirata miselne in fizične svetove, ki pomembno zarežejo v ustaljene gledalske prakse. Asociativni, vznikajoči pomeni in njihovo prehajanje, ki jih ob naključno predvajani glasbi ustvarita
  na fizično predverbalni ravni in jih komentira sproti nastajajoče besedilo Semire Osmanagić, se namreč izmikajo uveljavljenemu konceptualnemu uokvirjanju. Performerja dogodek iztrgata iz vsakodnevne temporalnosti, sestavljene iz kratkotrajnih pozornosti, in razvijeta razburljiv ter nepredvidljiv dialog, ki učinkuje intimno, a obenem razpira tudi premislek družbenih implikacij "biti skupaj".</em>
</p>
<p>
  Maribor, 28. oktobra 2018
</p>
<p>
  <em>Knjige za nagrado DGKTS so prispevali: Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, Slovenski gledališki inštitut (SLOGI), Knjižnica MGL ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (UL AGRFT).</em>
</p>]]></description>
			<guid isPermaLink="true">http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/nagrade_1/</guid>
			<content:encoded><![CDATA[
  <strong>Poročilo strokovne žirije</strong>


  Letošnja deseterica uprizoritev v tekmovalnem programu 53. Festivala Borštnikovo srečanje po izboru selektorice Zale Dobovšek je v marsičem izstopajoča. Prvič doslej je festival v tolikšni meri udejanjil svojo naravo srečanja kot sobivanja repertoarnih gledališč in neinstitucionalnih producentov. Poleg osrednjih ljubljanskih institucij in kranjskega gledališča, ki so na odrih Borštnikovega srečanja tako rekoč stalni gostje, smo si ogledali tudi tri nevladne produkcije, kakršne se v obstoječem
  formatu znotraj javnih zavodov zelo verjetno ne bi mogle realizirati, ter tri koprodukcije, ki tudi po zaslugi povezovanja institucionalnega in nevladnega zmorejo uresničiti svojo idejno, izvedbeno in produkcijsko ambicioznost.
  
  Ob širokemu naboru raznolikih uprizoritvenih form, ustvarjalnih pristopov, produkcijskih modelov, režijskih principov in estetik je ena od osrednjih in najizrazitejših tendenc letošnjega programa vprašanje skupnega, in sicer celovito - v tematskem, izraznem in ustvarjalnem smislu. Kako delamo, gledamo in izvajamo gledališče skozi lastno telo in vse od začetne nule, pretresata heroja v <em>Predstavi vseh predstav</em>; "kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj", je temeljno izhodišče
  intenzivne geste prisotnosti in vztrajne osebne investicije v performansu <em>Skupaj</em>. Postulat skupnosti - kako si želimo, zamišljamo, smo ali kako ne (z)moremo biti skupaj - je presenetljivo odmeval v vsaki uprizoritvi letošnjega tekmovalnega izbora; skozi zasebne perspektive ali v širšem družbenem planu, z obravnavo sovraštva in fašizmov, obračunavanja in dekonstrukcije utopij.
  
  Še posebej pa se vprašanje skupnega manifestira in afirmira v nekaterih uprizoritvenih postopkih in oblikah, ki se premišljeno odmikajo od samoumevnosti tradicije klasičnega dramskega gledališča in utečenih struktur ustvarjalnega procesa. V kolektivnem ustvarjanju smo prepoznali intenzivnejšo ustvarjalno svobodo, poglobljene premisleke izhodišč in jasnejši odnos do vsebine uprizarjanja. Z avtorskimi projekti se ustvarjalci neposredno umeščajo v kontekste aktualne stvarnosti, ki jih tako ali
  drugače (pri)zadeva. V nekaterih drugih primerih so obstoječe dramske in literarne predloge dopolnjevali ali prešili z lastnim, avtobiografskim materialom. Izrazita je vzpostavitev kolektivnega igralskega organizma, ki celovito vodi in upravlja odrsko pripoved ter komunikacijo z občinstvom. Morda je gledališče ujelo trenutek, v katerem je pomembno vsako predpostavko ponovno postaviti pod vprašaj in je stališče pomembnejše od individualnih profesionalnih kreacij. Ne nazadnje so vsako
  gledališče, vsak festival, vsako življenje in vsak javni prostor na nek način vaja v tem, kako biti skupaj. In če jih spremlja toliko profesionalne in osebne zagrizenosti, odločnosti, energije, predanosti, pa tudi ljubezni in nežnosti, kot smo jih videli v letošnjih uprizoritvah, potem lahko sklenemo, da je prevpraševanje skupnega poligon, ki predstavlja tako gesto upora kot gesto upanja, se odpira ranljivosti ter išče moč v sebi in drugem.


  
  Nika Arhar, predsednica
  Goran Ferčec
  Simona Hamer
  Marko Sosič


  
  Maribor, 27. 10. 2018


  <strong>Borštnikova nagrada za dramaturgijo</strong>


  <strong>Matic Starina</strong> <strong>za dramaturgijo v predstavah</strong> <strong><em>Sen kresne noči</em></strong> <strong>v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in</strong> <strong><em>Visoška kronika</em></strong> <strong>v produkciji SNG Drama Ljubljana.</strong>
  
  S poetičnimi in radikalnimi dramaturškimi intervencijami dramaturg Matic Starina <em>Sen kresne noči</em> in <em>Visoško kroniko</em> preoblikuje v originalne in avtorske uprizoritvene koncepte, ob tem pa ohranja vse dramske, narativne in simbolične sloje predlog. S spretnim balansiranjem med dramskim in epskim, z uprizarjanjem in s pripovedovanjem vzdržuje dramsko strukturo živo in odprto kot kreativni prostor reference, kritike, argumenta in poezije. Naloga dramaturga v obeh predstavah je
  popolnoma jasna: izboriti si osebni prostor in glas med mitskim in kanonskim ter jima omogočiti, da spregovorita z logiko in glasom današnjega časa. Konkretnost Starinove dramaturgije se pokaže ne le kot spretnost konstrukcije in vzpostavljanja načela, temveč enako pomembno tudi kot spretnost dekonstrukcije.


  <strong>Borštnikova nagrada za scenografijo</strong>


  <strong>Branko Hojnik za scenografijo v predstavi <em>Sen kresne noči</em> v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega.</strong>
  
  Branko Hojnik ujame različne pomenske in asociativne plasti sodobne avtorske obdelave Shakespearjevega <em>Sna</em> ter jim s scensko konstrukcijo pride naproti kot avtonomna enota kompleksne uprizoritvene idejne mreže. Čeprav igralcem pripadajo mize v ospredju, Hojnik z jasno perspektivo vseskozi usmerja pogled v ozadje, tja, kjer stene obstajajo tudi zato, da ustvarijo negativ prostora. Čeprav velikanska in impresivna, scensko konstrukcijo slavnostne dvorane bistveno zaznamuje njena
  praznina, razpoka, podobno kot ljudi, ki v njej čakajo in umirajo v svojih ljubeznih, upih in (dez)iluzijah.


  <strong>Borštnikova nagrada za glasbo</strong>


  <strong>Branko Rožman za glasbo v predstavah <em>Naš razred</em> v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana, <em>Sen kresne noči</em> v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in <em>Visoška kronika</em> SNG Drama Ljubljana.</strong>


  Branko Rožman razume glasbo in celotno zvočno podobo kot aktiven in živ element gledališkega dogodka. Premišljeno izbira ustrezne glasbene postopke in jih subtilno, a prezentno vpleta v uprizoritve. V <em>Našem razredu</em> in <em>Visoški kroniki</em> petje in igranje na klasične ali ljudske inštrumente avtonomno postavi v učinkovit dialog z igro. Tako aktivno soustvarja atmosfere, ritem in vsebinske poudarke, nemalokrat pa s svojim umetniškim prispevkom postavlja temelj igralskim kreacijam
  in razširja polje soigre.


  <strong>Borštnikova nagrada za mlado igralko</strong>


  <strong>Tamara Avguštin</strong> <strong>za vlogo v predstavi</strong> <strong><em>Visoška kronika</em></strong> <strong>v produkciji SNG Drama Ljubljana.</strong>
  
  Igralka Tamara Avguštin natančno in odmerjeno gradi svojo avtentično odrsko prezenco, ki ji pridaja kanček ironije in samoironije. Svojo vlogo oblikuje z rafinirano svežino in ganljivim notranjim nabojem, ki ga izžareva tudi v intenzivnih trenutkih tišine svojega odrskega bivanja.


  <strong>Štiri Borštnikove nagrade za igro</strong>


  <strong>Uroš Kaurin</strong> <strong>in</strong> <strong>Vito Weis</strong> <strong>za vlogi v predstavi</strong> <strong><em>Heroj 2.0 - Predstava vseh predstav</em></strong> <strong>v koprodukciji KUD Moment in Zavoda EN-KNAP.</strong>


  Igralski tandem Uroša Kaurina in Vita Weisa pred nami dekonstruira, premišlja in uprizarja igro in igralski poklic. Skozi samoironijo, humor, meta-gledališke postopke in osebne zgodbe razgrajujeta fikcijo in s tem vzpostavljata avtonomno polje ustvarjalnega užitka, znotraj katerega v presežkih zaživijo tako solistične igralske bravure kot natančna partnerska igra ali improvizirani segmenti. Njuna celostna umetniška kreacija tako presega monolitnost individualnosti in na široko odpre vrata
  soigre.


  
  <strong>Matej Puc</strong> <strong>za vlogo v predstavi</strong> <strong><em>Sen kresne noči</em></strong> <strong>v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega.</strong>
  
  Matej Puc je z intenzivno in celovito izvedbo čvrsto presečišče vseh dramskih silnic kompleksnega scenskega mehanizme uprizoritve. Z lastnim igralskim habitusom znotraj izhodiščnega okvira lika Demetrija gradi prostor za igralski razvoj in metamorfozo, pri čemer znotraj žanra elizabetinske komedije raziskuje mučna stanja nelagodja in tesnobe. Povsem koncentriran na odnos s soigralci vzdržuje tudi dinamično povezavo z gledalci, v katerih išče subjekt soigre in polje podpore. Ob natančnem
  oblikovanju vloge ustvari sodobnega posameznika, nepripravljenega na spremembo, a zavedajočega se njene neizbežnosti.
  
  
  <strong>Aljaž Jovanović</strong> <strong>za vlogo v predstavi</strong> <strong><em>Visoška kronika</em></strong> <strong>v produkciji SNG Drama Ljubljana.</strong>
  
  Aljaž Jovanović oblikuje svojo vlogo s silovitim, čustveno odmerjenim in miselno dognanim igralskim nabojem, ki v gledalčevi zavesti odstira prostore človekove ranljivosti in resnice.
  Ob sugestivnem pripovedovalskem orodju izlušči še vrsto obrazov, ki jih celovito telesno in karakterno zasnuje v enkratne igralske presežke.
  
  
  <strong>Igralski kolektiv v predstavi <em>Naš razred</em> v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana.</strong>
  
  Igralski ansambel Prešernovega gledališča Kranj z dvema gostoma v <em>Našem razredu</em> nastopi kot senzibilen in izvedbeno discipliniran kolektivni igralski organizem. Kot takšen omogoča in dopolnjuje natančno orkestrirano odrsko celoto, v kateri noben posameznik tudi v najmanjšem trenutku ne izgubi svojega mesta. Sinhronizirano vzpostavijo kompleksno odrsko fresko skupnosti, ki utripajoč v usodi posameznih zgodovinskih slik razpada, subtilno prenašajo brutalnost in kaotičnost sveta,
  utelešajo raznolike vloge in jih komentirajo. Ob tekoče vodeni skupni pripovedi prepričajo tudi z izdelanimi podobami posameznih likov, ki se pretresljivo zapišejo v spomin gledalcev.


  Borštnikova nagrada za najboljšo režijo


  <strong>Nina Rajić Kranjac za režijo predstave <em>Naš razred</em> v produkciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana.</strong>
  
  Nina Rajić Kranjac se režije vsebinsko in strukturno kompleksne dramske epopeje <em>Naš razred</em> loti suvereno, drzno in celostno. S prepletanjem in plastenjem različnih uprizoritvenih postopkov ustvarja svojstven odrski jezik, ki se lucidno posveča tako velikemu planu kot najmanjšemu detajlu. Osrednji fokus njene režijske poetike ostaja igralski korpus, iz katerega iztisne maksimum. Inovativno ga vpenja v fluidno mrežo ostalih polnopravnih elementov (scenografija, gib, glasba, kostumi,
  luč) in tako ustvari močno ter bogato gledališko izkušnjo.


  Borštnikova nagrada po presoji žirije


  <strong>Predstava <em>Skupaj</em> za edinstveno performativno gesto v koprodukciji Pekinpaha, Vie Negativa in Centra urbane kulture Kino Šiška.</strong>
  
  Performans <em>Skupaj</em> s svojo zasnovo in izvedbo zastavlja temeljna vprašanja vsakršne gledališke situacije in jih preverja v koncentriranem in intenzivnem odrskem bivanju. Leja Jurišić in Marko Mandić z vzpostavljanjem uprizoritvenega skupnega skozi postopek improvizacije v vsaki izvedbi posebej odpirata prostor performativnega tveganja, ki je dodatno izzvano s šesturnim trajanjem izvedbe. Njuna investicija je celovita in osebna tako v gibu in prisotnosti, njunem medsebojnem stikanju in
  odmikanju, kot tudi v odnosu do glasbe kot algoritemskega mehanizma in rabe rekvizitov ter sprotnem sooblikovanju vselej spreminjajočega se scenskega prostora. Leja Jurišić in Marko Mandić razpirata neskončne pokrajine čustvenih, čutnih, ironičnih in kritičnih valovanj in v poetičnem ter obenem krvavem jeziku telesa poustvarita intenzivno izkušnjo, ki seže globoko v našo zavest.


  Velika Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev


  <strong><em>6</em> v režiji Žige Divjaka in koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana.</strong>
  
  V komorni situaciji in s sugestivnim gledališkim jezikom predstava <em>6</em> hrabro razkrije anatomijo dehumanizirane sodobnosti in njenih iracionalnih družbenih predsodkov. Uprizoritev brezšivno združuje dokumentarno in fiktivno gradivo, ki ga avtorska ekipa vzpostavlja v dialogu kontrastov o strahu pred "drugim", ob čemer dobi občinstvo srhljiv vpogled v tiho družbeno vojno, ki se odvija v srcu Evrope. Izvedbeno disciplinirano in politično glasno zrcalijo licemerstvo vsega, kar kot družba
  mislimo, da smo, tega, kar zares smo, in tistega grozljivega, kar bi lahko postali. Z na videz enostavnim odrskim mehanizmom, izmikajoč plakatnosti in površnosti, uprizoritev angažirano prevprašuje postopek objektivizacije migrantov in beguncev ter osvetli tragično stanje družbe, v kateri strah, rasizem in ksenofobija skupnosti aktivirajo demone, katerih posledice bomo šele videli.


  
  Vse odločitve so bile sprejete soglasno.


  &nbsp;


  Nagrada DGKTS


  Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone (2017/2018) prejme performans <strong><em>Skupaj</em></strong> Lee Jurišić in Marka Mandića <strong class="StrongEmphasis tidy-word-class-2">v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić in v koprodukciji društva Pekinpah, Vie Negative ter</strong> Centra urbane kulture Kino Šiška.


  <em>Performans</em> Skupaj <em>je gledališki, plesni in performativni dogodek, ki preverja širino izhodiščnega "biti skupaj". Vzpostavljeno performativno skupnost zaznamuje njena časovnost, ki temelji v šesturnem trajanju odločitve - vztrajati skupaj. Pri tem se napor odločitve vpisuje v energijsko nabiti, individualizirani in avtonomni telesi, ki ciklično gravitirata drugo proti drugem, da bi se spojili, odmaknili ali zgolj mimobežno zaznali - kot ločeni in nato neločljivo zlepljeni
  organizem. Leja Jurišić in Marko Mandić zasedata različne vloge v strukturah moči ter vadita taktike in strategije njihovega trka in izigravanja. Odnos do sebe in drugega razgalita kot brutalni, spet drugič kot nežni proces stalnega pogajanja. S prezentno</em> <em>odrsko akcijo iščeta, zasledujeta in prakticirata miselne in fizične svetove, ki pomembno zarežejo v ustaljene gledalske prakse. Asociativni, vznikajoči pomeni in njihovo prehajanje, ki jih ob naključno predvajani glasbi ustvarita
  na fizično predverbalni ravni in jih komentira sproti nastajajoče besedilo Semire Osmanagić, se namreč izmikajo uveljavljenemu konceptualnemu uokvirjanju. Performerja dogodek iztrgata iz vsakodnevne temporalnosti, sestavljene iz kratkotrajnih pozornosti, in razvijeta razburljiv ter nepredvidljiv dialog, ki učinkuje intimno, a obenem razpira tudi premislek družbenih implikacij "biti skupaj".</em>


  Maribor, 28. oktobra 2018


  <em>Knjige za nagrado DGKTS so prispevali: Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, Slovenski gledališki inštitut (SLOGI), Knjižnica MGL ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (UL AGRFT).</em>
]]></content:encoded>
			<pubDate>Mon, 29 Oct 2018 00:27:20 +0100</pubDate>
		</item>
				<item>
			<title>Z nami že več kot 4000 obiskovalcev</title>
			<link>http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/smo-na-polovici/</link>
			<description><![CDATA[<p>
  V prvem tednu programsko in organizacijsko osveženega festivala smo zabeležili več kot štiri tisoč obiskovalcev, od tega veliko mladih. Festivalsko dogajanje smo pričeli z uvodnima sklopoma Mlado in Študentsko gledališče, oba sta bila zasnovana mednarodno, uprizorjena je bila vrsta odličnih predstav, odvile so se raznovrstne delavnice, pogovori in posveti. Prvi sklop s področja kulturno-umetnostne vzgoje je ob ogledu treh vrhunskih predstav omogočil usposabljanje za inovativno delo z mladimi
  na področju gledališča. V okviru mednarodne študentske platforme, namenjene izmenjavi, primerjavi, mreženju in skupnemu učenju, smo poleg slovenske UL AGRFT gostili štiri tuje gledališke umetniške akademije, med njimi ruski GITIS in češki DAMU. Že v uvodnem sklopu je do zadnjega kotička napolnjeno dvorano navdušilo Zagrebško gledališče mladih z mladinsko predstavo <em>Alica v Čudežni deželi</em>, nato pa gledalce presunilo še v sklopu spremljevalnega mednarodnega programa z večkrat nagrajeno
  uprizoritvijo <em>Črna mati zemla</em>.
</p>
<p>
  Otvoritveni dan se je začel s simpozijem <em>Osebnosti slovenskega gledališča</em> v organizaciji Raziskovalne postaje Maribor ZRC SAZU in Univerzitetne knjižnice Maribor in z mednarodnim posvetom <em>Turizem v mestu</em>, zvečer smo v Razstavišču Vetrinjskega dvora v sodelovanju s Slovenskim narodnim gledališčem Drama Ljubljana odprli razstavo v spomin igralskemu velikanu Jerneju Šugmanu. Festival je slavnostno odprla Cankarjeva klasika <em>Pohujšanje v dolini šentflorjanski</em> v
  koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma Ljubljana – predstava je navdušila okoli 900 gledalcev. Po prijateljskem sprejemu v Kazinski dvorani se je otvoritveni večer zaključil z intimnim koncertom Nane Milčinski.
</p>
<p>
  Od sobote, 20. oktobra, naprej festival ponuja tudi tekmovalni program. Videli smo uprizoritve <em>Skupaj</em> v koprodukciji Pekinpah, Via Negativa in CUK Kino Šiška, <em>Teror</em> v produkcijiPrešernovega gledališča Kranj, <em>6</em> v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana in <em>Naš razred</em> v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana. V prihodnjih dneh se bodo zvrstile še uprizoritve <em>Gilgalovanje</em>
  v produkciji Gledališča Glej, <em>Sen kresne noči</em> v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega, <em>Heroj 2.0 - Predstava vseh predstav</em> v koprodukciji KUD Moment in Zavoda EN-KNAP, <em>Odilo. Zatemnitev. Oratorij.</em> v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in CUK Kino Šiška ter <em>Visoška kronika</em> in <em>Zid, jezero</em>, obe v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana.
</p>
<p>
  Spremljevalni program je ponudil sijajne <em>Zasledovalce sreče</em> (Zavod EN-KNAP, Théâtre de la Ville in steirischerherbst), <em>Preklete kadilce</em> (Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana) z letošnjim dobitnikom Borštnikovega prstana Janezom Škofom in mednarodno gledališko-glasbeno predstavo <em>Zapiski blazneža</em> (Moving Music Theatre Bitola in Center za kulturo Bitola). Zvrstile se bodo še predstave <em>KONS:O:VEL</em> (Anton Podbevšek Teater, Studia humanitatis in Cankarjev
  dom Ljubljana), <em>PopParty</em> (Kitch in Zavod Bunker), <em>Firebird</em> (Ana Pandur, PKD Flamenko in Cankarjev dom Ljubljana) in <em>365padcev</em> (Via Negativa, Forum Freies Theater Düsseldorf in Zavod Bunker).
</p>
<p>
  V sklopu dodatnega programa se nam obetajo še dan strokovne literature z okroglo mizo <em>Izbrati ‒ izdati ‒ brati ‒ vedeti</em>, plesna produkcija Akademije za ples ECM <em>Plešite, plešite, drugače smo izgubljeni</em>, koncert odlične zasedbe <em>Mascara Quartet</em> in ambientalni projekt <em>Prebujanje spečega velikana - Druga priložnost</em>.
</p>
<p>
  Zadnji Borštnikov vikend bo, poleg pričakovanja festivalskih nagrad, v znamenju gostovanja osrednjega tujega festivalskega gosta ‒ mednarodno uveljavljenega italijanskega režiserja in igralca Pippa Delbona s skupino. Videli bomo uprizoritvi <em>Vangelo (Evangelij)</em> in <em>La Gioia (Radost)</em>. Predstavi vsekakor sodita med najpomembnejša gledališka gostovanja v zadnjem obdobju.
</p>]]></description>
			<guid isPermaLink="true">http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/smo-na-polovici/</guid>
			<content:encoded><![CDATA[
  V prvem tednu programsko in organizacijsko osveženega festivala smo zabeležili več kot štiri tisoč obiskovalcev, od tega veliko mladih. Festivalsko dogajanje smo pričeli z uvodnima sklopoma Mlado in Študentsko gledališče, oba sta bila zasnovana mednarodno, uprizorjena je bila vrsta odličnih predstav, odvile so se raznovrstne delavnice, pogovori in posveti. Prvi sklop s področja kulturno-umetnostne vzgoje je ob ogledu treh vrhunskih predstav omogočil usposabljanje za inovativno delo z mladimi
  na področju gledališča. V okviru mednarodne študentske platforme, namenjene izmenjavi, primerjavi, mreženju in skupnemu učenju, smo poleg slovenske UL AGRFT gostili štiri tuje gledališke umetniške akademije, med njimi ruski GITIS in češki DAMU. Že v uvodnem sklopu je do zadnjega kotička napolnjeno dvorano navdušilo Zagrebško gledališče mladih z mladinsko predstavo <em>Alica v Čudežni deželi</em>, nato pa gledalce presunilo še v sklopu spremljevalnega mednarodnega programa z večkrat nagrajeno
  uprizoritvijo <em>Črna mati zemla</em>.


  Otvoritveni dan se je začel s simpozijem <em>Osebnosti slovenskega gledališča</em> v organizaciji Raziskovalne postaje Maribor ZRC SAZU in Univerzitetne knjižnice Maribor in z mednarodnim posvetom <em>Turizem v mestu</em>, zvečer smo v Razstavišču Vetrinjskega dvora v sodelovanju s Slovenskim narodnim gledališčem Drama Ljubljana odprli razstavo v spomin igralskemu velikanu Jerneju Šugmanu. Festival je slavnostno odprla Cankarjeva klasika <em>Pohujšanje v dolini šentflorjanski</em> v
  koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma Ljubljana – predstava je navdušila okoli 900 gledalcev. Po prijateljskem sprejemu v Kazinski dvorani se je otvoritveni večer zaključil z intimnim koncertom Nane Milčinski.


  Od sobote, 20. oktobra, naprej festival ponuja tudi tekmovalni program. Videli smo uprizoritve <em>Skupaj</em> v koprodukciji Pekinpah, Via Negativa in CUK Kino Šiška, <em>Teror</em> v produkcijiPrešernovega gledališča Kranj, <em>6</em> v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana in <em>Naš razred</em> v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana. V prihodnjih dneh se bodo zvrstile še uprizoritve <em>Gilgalovanje</em>
  v produkciji Gledališča Glej, <em>Sen kresne noči</em> v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega, <em>Heroj 2.0 - Predstava vseh predstav</em> v koprodukciji KUD Moment in Zavoda EN-KNAP, <em>Odilo. Zatemnitev. Oratorij.</em> v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in CUK Kino Šiška ter <em>Visoška kronika</em> in <em>Zid, jezero</em>, obe v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana.


  Spremljevalni program je ponudil sijajne <em>Zasledovalce sreče</em> (Zavod EN-KNAP, Théâtre de la Ville in steirischerherbst), <em>Preklete kadilce</em> (Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana) z letošnjim dobitnikom Borštnikovega prstana Janezom Škofom in mednarodno gledališko-glasbeno predstavo <em>Zapiski blazneža</em> (Moving Music Theatre Bitola in Center za kulturo Bitola). Zvrstile se bodo še predstave <em>KONS:O:VEL</em> (Anton Podbevšek Teater, Studia humanitatis in Cankarjev
  dom Ljubljana), <em>PopParty</em> (Kitch in Zavod Bunker), <em>Firebird</em> (Ana Pandur, PKD Flamenko in Cankarjev dom Ljubljana) in <em>365padcev</em> (Via Negativa, Forum Freies Theater Düsseldorf in Zavod Bunker).


  V sklopu dodatnega programa se nam obetajo še dan strokovne literature z okroglo mizo <em>Izbrati ‒ izdati ‒ brati ‒ vedeti</em>, plesna produkcija Akademije za ples ECM <em>Plešite, plešite, drugače smo izgubljeni</em>, koncert odlične zasedbe <em>Mascara Quartet</em> in ambientalni projekt <em>Prebujanje spečega velikana - Druga priložnost</em>.


  Zadnji Borštnikov vikend bo, poleg pričakovanja festivalskih nagrad, v znamenju gostovanja osrednjega tujega festivalskega gosta ‒ mednarodno uveljavljenega italijanskega režiserja in igralca Pippa Delbona s skupino. Videli bomo uprizoritvi <em>Vangelo (Evangelij)</em> in <em>La Gioia (Radost)</em>. Predstavi vsekakor sodita med najpomembnejša gledališka gostovanja v zadnjem obdobju.
]]></content:encoded>
			<pubDate>Tue, 23 Oct 2018 13:46:11 +0200</pubDate>
		</item>
				<item>
			<title>Poklon velikanom slovenskega gledališča</title>
			<link>http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/poklon-velikanom-slovenskega-gledalisca/</link>
			<description><![CDATA[<p>
  Pred pričetkom 53. Festivala Borštnikovo srečanje se poklanjamo spominu na Ignacija Borštnika in druge velike slovenske dramske umetnike, pokopane v grobu na ljubljanskih Žalah. Za grob skrbi Združenje dramskih umetnikov Slovenije.
</p>
<p>
  Umetniški direktor festivala Aleš Novak je cvetje na grob slovenskih igralskih prvakov na Žalah položil 9. oktobra 2018.
</p>]]></description>
			<guid isPermaLink="true">http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/poklon-velikanom-slovenskega-gledalisca/</guid>
			<content:encoded><![CDATA[
  Pred pričetkom 53. Festivala Borštnikovo srečanje se poklanjamo spominu na Ignacija Borštnika in druge velike slovenske dramske umetnike, pokopane v grobu na ljubljanskih Žalah. Za grob skrbi Združenje dramskih umetnikov Slovenije.


  Umetniški direktor festivala Aleš Novak je cvetje na grob slovenskih igralskih prvakov na Žalah položil 9. oktobra 2018.
]]></content:encoded>
			<pubDate>Wed, 10 Oct 2018 08:33:28 +0200</pubDate>
		</item>
				<item>
			<title>Janez Škof, prejemnik Borštnikovega prstana 2018</title>
			<link>http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/janez-skof-prejemnik-borstnikovega-prstana-2018/</link>
			<description><![CDATA[<p>
  <strong>Čez nekaj dni se na številnih mariborskih prizoriščih pričenja 53. Festival Borštnikovo srečanje. Prenovljen in z razširjenimi vsebinami bo letošnji festival v štirinajstih dneh ponudil nekaj manj kot sedemdeset raznolikih dogodkov: gledališke predstave, mednarodno študentsko gledališko platformo, koncerta vrhunskih glasbenikov, praznovanje 70-letnice Mednarodnega gledališkega inštituta, raznovrstna strokovna srečanja, dan gledaliških ustvarjalcev in številne druge dogodke. Dobitnik
  Borštnikovega prstana je igralec Janez Škof.</strong>
</p>
<p>
  <strong>"</strong><em>F</em><em>estival Borštnikovo srečanje je v svoji več kot pet desetletij trajajoči zgodovini uresničil in presegel vizijo svojih ustanoviteljev in postal ena najpomembnejših slovenskih gledaliških manifestacij, slavnostno praznovanje slovenske gledališke ustvarjalnosti, vse bolj se uveljavlja tudi kot prostor mednarodnega povezovanja in promotor slovenskega gledališča v tujini,</em>" je v uvodniku letošnjega festivalskega kataloga zapisal umetniški direktor Aleš
  Novak, ki je vodenje festivala prevzel januarja letos.
</p>]]></description>
			<guid isPermaLink="true">http://www.2018.borstnikovo.si/aktualno/janez-skof-prejemnik-borstnikovega-prstana-2018/</guid>
			<content:encoded><![CDATA[
  <strong>Čez nekaj dni se na številnih mariborskih prizoriščih pričenja 53. Festival Borštnikovo srečanje. Prenovljen in z razširjenimi vsebinami bo letošnji festival v štirinajstih dneh ponudil nekaj manj kot sedemdeset raznolikih dogodkov: gledališke predstave, mednarodno študentsko gledališko platformo, koncerta vrhunskih glasbenikov, praznovanje 70-letnice Mednarodnega gledališkega inštituta, raznovrstna strokovna srečanja, dan gledaliških ustvarjalcev in številne druge dogodke. Dobitnik
  Borštnikovega prstana je igralec Janez Škof.</strong>


  <strong>"</strong><em>F</em><em>estival Borštnikovo srečanje je v svoji več kot pet desetletij trajajoči zgodovini uresničil in presegel vizijo svojih ustanoviteljev in postal ena najpomembnejših slovenskih gledaliških manifestacij, slavnostno praznovanje slovenske gledališke ustvarjalnosti, vse bolj se uveljavlja tudi kot prostor mednarodnega povezovanja in promotor slovenskega gledališča v tujini,</em>" je v uvodniku letošnjega festivalskega kataloga zapisal umetniški direktor Aleš
  Novak, ki je vodenje festivala prevzel januarja letos.
]]></content:encoded>
			<pubDate>Tue, 09 Oct 2018 12:04:42 +0200</pubDate>
		</item>
		</channel>
</rss>