KONS:O:VEL

Premiera: 10. april 2018, Dvorana novomeške pomladi, Anton Podbevšek Teater
Predstava traja 1 uro 10 minut in nima odmora.

Režiser Matjaž Berger

Dramaturginja Kristina Ravnikar
Avtor glasbe Peter Penko
Scenograf Miran Mohar
Kostumografa Peter Movrin, Metod Črešnar
Koreografka Jana Menger
Avtorji scenarija Nastja Vidmar, Kristina Ravnikar, Matjaž Berger
Lektor Jože Faganel
Asistentka režiserja Kristina Ravnikar
Asistent scenografa Luka Savić
Oblikovalka maske Špela Ema Veble
Garderoberka Nataša Recer
Oblikovalka tiskovin Eva Mlinar
Asistentka oblikovalke maske Anita Ferčak

Avtorji prevodov Kosovela v tuje jezike David Limon, Marc Alyn, Irina Šukina, Anita Srebnik, Jolka Milič, Josip Osti…
Interpreti Majhnega plašča Toon Tellegen, Želimir Žilnik, Aleksander Čeferin, Matjaž Smodiš, Martina Ožbot …

Nastopajo
Pavle Ravnohrib
Petra Govc
Barbara Ribnikar
Aleš Valič
Janez Hočevar
Jana Menger
Lana Voljč
Gal Žižek

Konsi pomenijo sintezo vsega mojega pesniškega prizadevanja. S pojmom kons sem želel označiti nov pojav in mu ob povsem svojski etimologiji dati tudi avtorski pomen. Z njim sem  naznačil prehod od destrukcije h konstrukciji, kar je med vsemi avantgardističnimi gibanji dvajsetih let najbolj radikalno izpeljal prav ruski konstruktivizem. Moj prehod prek mostička nihilizma je treba razumeti samo na ta način, enako tudi mojo misel, da naj dobo destrukcije vsakdo preživi le v samem sebi. Pojem in oznako kons sem prevzel iz sovjetskega krajšanja besed, po katerem so se zgledovali tudi nekateri evropski avantgardisti. Med evropskimi konstruktivisti sem edini, ki je uporabil etimološko avtorsko originalno oznako za svoje pesniške konstrueme, ki na eni strani kaže na svojo antiestetsko pozicijo, na drugi pa aludira tudi na moj priimek, ki  kot začetna črka 'K' večkrat postane likovno inženirski element v mojih konsih.  Odkar so bili predstavljeni slovenski javnosti, se jih drži ocena, "da jih je večina vredna bolj kot časovni dokument, kot glosa k raznim aktualnim dogodkom, kakor pa kot polnokrvna, trajno živa umetnina". Takšna ocena je seveda v popolnem nasprotju z mojim hotenjem.

Konsi so bili od vsega začetka namenjeni tudi gledanju in ne le branju. Res je sicer, da so vsi pisani teksti tudi vidni, pri konsih pa sta vidnost in prostorskost njihov nujni sestavni del, ki dominirata in se jima zato kratko in malo ni mogoče ogniti. Verjetno bi bilo za konse najbolje, če bi jih natisnil z vsemi pikturalnimi, matematičnimi, kemijskimi in drugimi znamenji. Vsega tega sem se zavedal, zato včasih nisem zaupal niti lastnemu rokopisu in ga na nekaterih zanj ključnih mestih po enkrat, dvakrat ali celo večkrat podčrtal, uporabil natančne geometrijske skice, nekatere besede ali verze v primerjavi z ostalim gradivom tudi do trikrat povečal in uporabil celo barvni svinčnik ali črnilo, vseskozi pa bdel nad pomensko razvidnostjo pesmi.  Vse zato, ker sem želel, da bi bila poezija kot arhitektura, kjer z gibanjem pesem ni več enolična in oživi.